Kratek življenjepis dr. Vladimirja Bračiča

 DR. VLADIMIR BRAČIČ – ŽIVLJENJE IN DELO

 (* 27. 9. 1919, Cirkulane, † 26. 5. 1996, Maribor)


Rajherjev Mirko iz Sv. Barbare v Halozah

V središču Cirkulan, ki ga domačini imenujejo Varež, stoji impozantna zgradba iz začetka 20. stoletja, imenovana Rajherjeva hiša po gostilničarju in kmetovalcu Antonu Rajherju (nem. Reicher), ki jo je postavil. V njej se je 27. septembra 1919 kot drugi sin Marije Rajher, rojene Mesarič in drugič poročene Bračič, rodil Vladimir - Mirko Bračič. Ker je drugi mož umrl že tri mesece po poroki, je hišno ime ostalo Rajher in tako so domačini malega Vladimirja imenovali kar Rajherjev Mirko. 

Marija Rajher, ki je po smrti dveh svojih možev ostala sama s tremi sinovi, Stankom Rajherjem ter z Vladimirjem in Maksom Bračičem, je zelo uspešno vodila gospodarstvo s kmetijo in gostilno sredi Vareža. Bila je tudi velika podpornica kulturnega življenja in je svoje gostilniške prostore redno dajala na razpolago za različne kulturne in družabne prireditve.

Sinovi so telovadili pri Sokolih ter nastopali kot igralci ali režiserji na odru, ki so ga običajno postavili kar v gostilniški dvorani pri Rajherjih. Bili so tudi člani katere od godb ali pevskih zborov, ki so delovali v Cirkulanah pred drugo svetovno vojno. 

V takem spodbudnem okolju v sredi Haloz se je rodil in odraščal Vladimir Bračič. 

Razglednica z motivom Gostilne in trgovine Reicher (Bračičeva rojstna hiša), gradu Bolr in Cirkulan, ki jo je pred letom 1935 izdal Stanko Rajher, Bračičev polbrat (original hrani Franc Golob).


Šolanje in pot do poklica

Dober gmotni položaj družine je Mariji Rajher Bračič omogočil, da je poskrbela tudi za primerno šolanje svojih treh sinov. Vladimir Bračič je ljudsko šolo obiskoval v domačem kraju pri Sv. Barbari v Halozah od leta 1925 dalje in se leta 1931 vpisal na Državno realno gimnazijo na Ptuju. Stanoval je pri učitelju v pokoju, Vinku Šeroni, ki je bil dober znanec Barbarčanov, saj je dolga leta v ljudski šoli poučeval petje in glasbo, vodil pa je tudi pevski zbor in godbenike. Pri njem je imel Vladimir dobre pogoje za bivanje, izpopolnjeval pa se je lahko tudi kot glasbenik in pevec.

Vladimir Bračič (stoji peti od leve v zadnji vrsti) kot dijak 4. b razreda gimnazije Ptuj, šolsko leto 1934/35 (foto: družinski arhiv).

Po končani nižji gimnaziji je želel postati mornariški častnik, a ga je mati s šolskim letom 1935/36 vpisala na učiteljišče v Maribor. To je obiskoval dve leti, nato pa odšel v Ljubljano, kjer se je jeseni 1937 vpisal v tretji letnik Državnega učiteljišča in leta 1940 opravil učiteljski diplomski izpit. 

Prvo službo je mladi absolvent učiteljišča dobil po dekretu Ministrstva prosvete v Beogradu, ki ga je leta 1940 postavilo za učitelja v kraju Polom v Suhi krajini. 


Mirko Polomski, borec za svobodo 

V Polomu je Vladimirja Bračiča spomladi leta 1941 doletela italijanska okupacija. Slovenske šole Italijani niso ukinili, zato je na položaju učitelja ostal še v tekočem šolskem letu in nato v letu 1941/42. Okupatorjev pritisk in nasilje nad slovenskim civilnim prebivalstvom pa ga je kot zavednega slovenskega domoljuba kmalu privedlo do spoznanja, da se bo treba upreti. Po tem, ko so porušili šolo v Polomu, je skupaj s haloškim rojakom Frančkom Kozelom, ki je že nekaj mesecev pred tem ilegalno bival pri njem,  julija 1942 odšel v partizane, kjer je postal obveščevalec s partizanskim imenom Mirko Polomski. Zanimivo je, da je ime Mirko Bračič, pod katerim so mnogi poznali Vladimirja Bračiča, kot svoje partizansko ime uporabil drug partizan, Miran Bradač, partizanski poveljnik, ki je padel v boju decembra 1943.

Vladimir Bračič kot partizan Mirko Polomski v Gorici, 3. 5. 1945 (foto: družinski arhiv).

Že septembra 1942 je bil Vladimir Bračič zajet in poslan v internacijo v Italijo. Pol leta je prebil v taborišču pri Padovi, nakar so ga premestili v zloglasno taborišče na otoku Rabu. Po kapitulaciji Italije se je septembra 1943 vrnil v Slovenijo in se vključil v enote NOV na Primorskem. Tu je ostal do konca vojne, bil politični komisar 19. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade Srečko Kosovel, zatem pa komisar podoficirske šole 30. divizije, inštruktor v italijanski brigadi, javni tožilec v 17. brigadi Simona Gregorčiča in komisar podoficirske šole 9. korpusa.


Organizator povojnega šolstva

Kmalu po koncu vojne je zaprosil za odpust iz vojaške službe in se julija 1945 vrnil v Maribor, na mesto šolskega nadzornika. V tej vlogi je pomagal organizirati osnovno šolstvo na različnih koncih Slovenije, v Ormožu, Hrpelje-Kozini, Prevaljah, Lendavi in Mariboru. V šolskem letu 1946/47 je učil srbohrvaščino na gimnaziji v Gjirokastru v Albaniji.

Vladimir Bračič v Albaniji 1947 (foto: družinski arhiv).

Leta 1948 se je zaposlil na Centralnem komiteju KPS in tu ostal skoraj tri leta. Istočasno je ob delu študiral geografijo na Naravoslovni fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1952 je diplomiral in z novim šolskim letom 1952/53 dobil prvo profesorsko službo na Gimnaziji Ptuj. Tu je dve leti poučeval zgodovino in geografijo. Po nekajletni prekinitvi se je na gimnazijo vrnil leta 1957, tokrat kot ravnatelj, in izpeljal njeno reorganizacijo. Tako so že naslednje šolsko leto ukinili nižjo gimnazijo in jo spojili z enotno osemletno osnovno šolo, višjo gimnazijo na Ptuju pa se preimenovali v srednješolski zavod, v okviru katerega so bile v naslednjih letih ustanovljene različne strokovne šole, skladno s sprejetimi smernicami o reorganizaciji šolstva.

Med letoma 1952 in 1954 je Vladimir Bračič poučeval na ptujski gimnaziji. Na fotografiji so profesorji in dijaki 4. b razreda Gimnazije Ptuj v letu 1952/53 (foto: družinski arhiv).

Leta 1954 je bil Vladimir Bračič izvoljen za poslanca Ljudske skupščine LRS in to vlogo opravljal skoraj dve desetletji. Poslanska izkaznica je iz leta 1954 (foto: arhiv DgB).

Leta 1958 so ga povabili v Maribor, kjer je na Okrajnem ljudskem odboru postal načelnik Tajništva za šolstvo, prosveto in kulturo. V odboru je prav tako delal na področju reorganizacije strokovnega šolstva. Leta 1960 se je redno zaposlil na Višji komercialni šoli v Mariboru, prvi višji šoli v Mariboru, ustanovljeni 1959. Dve leti kasneje je postal redni profesor na Pedagoški akademiji, kjer je potem kljub opravljanju različnih funkcij ostal v rednem delovnem razmerju do svoje upokojitve leta 1979. Leta 1965 je doktoriral z disertacijo Vinorodne Haloze, socialno geografski problemi s posebnim ozirom na viničarstvo Delo je kot samostojna knjiga izšlo leta 1967.

Doktorand Vladimir Bračič (tretji z leve) v družbi kolegov pred viničarijo v Halozah leta 1965 (foto: dr. Mirko Pak).

Z ustanavljanjem višjih šol v Mariboru se je pojavila potreba po koordinaciji in povezovanju šolstva v Mariboru na višji ravni. Tedanji predsednik Okrajnega ljudskega odbora, Jožef Tramšek, je leta 1960 imenoval deseterico vplivnih ljudi iz mariborskega šolstva, politike in gospodarstva, naj pripravijo predlog nadaljnjega razvoja višjih šol v Mariboru. Vladimir Bračič je prevzel mesto tajnika Komisije za pripravo ustanovitve višjih in visokih šol v Mariboru in s tem eno od ključnih vlog v delovni skupini. Leta 1961 je bil na ustanovni skupščini Združenja mariborskih visokošolskih zavodov Vladimir Bračič izvoljen še za prvega predstojnika združenja.

Sestanek dela komisije za organizacijo visokih šol po letu 1960 (foto: družinski arhiv).


Projekt Univerza v Mariboru

Gotovo je prav Vladimir Bračič najbolj zaslužen za ustanovitev Univerze v Mariboru. Vrsto let je opravljal številne funkcije v okviru višjih in visokih šol ter skupaj s krogom ožjih sodelavcev zasledoval pomemben cilj: zagotoviti kakovosten študij na višjih šolah in polagoma doseči pogoje, ko bo možna njihova združitev v novo slovensko univerzo.

V dosego tega cilja je vpregel tudi svoje politične sposobnosti, saj je bil več mandatov poslanec Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije, med letoma 1967 in 1972 pa tudi član slovenske vlade pod vodstvom liberalnega politika Staneta Kavčiča, zadolžen za šolstvo in kulturo. Na podlagi bogatih izkušenj in z diplomatskimi veščinami je uspel pridobiti tudi politično podporo za nadgradnjo visokošolskega središča v Mariboru. Po odstopu vlade se je vrnil v Maribor in koordiniral aktivnosti za sklenitev samoupravnega sporazuma o združitvi višjih in visokih šol v Univerzo v Mariboru. Ob ustanovitvi Univerze v Mariboru 18. septembra 1975 je postal njen prvi rektor. 

Leta 1980 mu je univerza podelila naziv zaslužni profesor.

Vladimir Bračič prejema rektorske insignije, 18. 9. 1975 (foto: Danilo Škofič, arhiv UKM).


Raziskovalec in publicist

Kot raziskovalec se je Vladimir Bračič posvečal predvsem družbeni geografiji, še posebej problematiki manj razvitih območij severovzhodne Slovenije. Veliko pozornosti je namenil problematiki Haloz ter jih predstavil v več objavah. Geografsko obravnavo je uspešno povezoval s prikazom zgodovinskih okoliščin ter z aktualnimi problemi obravnavanih območij.

Njegova doktorska disertacija, posvečena Halozam, je izšla tudi v knjižni obliki z naslovom Vinorodne Haloze leta 1967 in spada med temeljna geografska dela o Halozah. Napisal je še druge regionalnogeografske monografije z območja SV Slovenije: Ptujsko polje (1975), Gozdnate Halozah (1982), Dravinjske gorice s Podpohorskimi goricami in Savinskim (1985) ter Lendavske gorice (1988).

Po več kot dvajsetih letih neizhajanja po drugi svetovni vojni je leta 1965 obudil Časopis za zgodovino in narodopisje ter bil sedem let njegov glavni in odgovorni urednik. Na tem mestu je objavil več različnih raziskav, posvečenih svojim rodnim Cirkulanam, ki jim je ostal vedno zvest, tako kot svojemu pedagoškemu delu.

Obsežnejša/celotna bibliografija objav Vladimirja Bračiča je dostopna na spletni strani www.bracic-vladimir.info in v slovenskem knjižničnem katalogu COBISS+.

Bračičeva doktorska disertacija, posvečena Halozam, je izšla tudi v knjižni obliki pod naslovom Vinorodne Haloze leta 1967.


Delo za in v kulturi

Vladimir Bračič, ki je odraščal v okolju in družini, naklonjeni vsakovrstnim kulturnim dejavnostim, je to svojo držo ohranil vse življenje. Že kot dijak je v domačem kraju igral v dramskih igrah (Trojčki, Scapinove zvijače). Po vojni je bil nekaj časa celo predsednik kulturnega društva v Cirkulanah in skupaj z ženo Viktorijo (Viko) sodeloval pri uprizoritvi Finžgarjeve drame Razvalina življenja. Na njegov predlog so društvo poimenovali po pokojnem Frančku Kozelu, njegovem predvojnem soigralcu na odru in padlem partizanu. Kasneje v društvu ni več aktivno deloval, je pa ostal v tesnih stikih z nekaterimi njegovimi člani. V krogu cirkulanskih pevcev se je vedno izvrstno počutil in v korespondenci, ki jo je ustvarjal z društvenim tajnikom Jožetom Vidovičem, je rad zapisal: »Pozdravite mi moje pevce in Pepčeka!« 

Igra Trojčki, dramski odsek sokolske čete Cirkulane, leta 1939. Vladimir Bračič stoji tretji z leve v zadnji vrsti (foto: Kulturno društvo Cirkulane).

Ob 90-letnici organiziranega kulturnega delovanja v Cirkulanah je skupaj z Jožetom Vidovičem pripravil jubilejno monografijo in bil za svoje zasluge imenovan za častnega člana društva.

Poleg že omenjenih odrskih vlog, ki jih je odigral kot mladenič, je Vladimir Bračič v poznejših letih pel v učiteljskem pevskem zboru, ki ga je vodil njegov prijatelj maestro Jože Gregorc, bil pa je tudi velik ljubitelj klasične glasbe. V času službovanja v Polomu je celo poskusil s slikanjem. Ohranjeni sta dve njegovi krajinski sliki iz tega časa.

Vladimir Bračič je imel širok krog prijateljev med likovnimi umetniki, kot so Božidar Jakac, Lajči Pandur, Bojan Golja, Albin Lugarič, Janez Vidic, Viktor Goričan, Janez Mežan, in mnogimi kulturniki iz kroga gledališča in glasbe.

Bil je večletni podpornik organiziranih kolonij slikarskih umetnikov, mdr. predsednik organizacijskega odbora slikarske kolonije Poetovio-Ptuj. Kot poznavalec odrske umetnosti je bil od leta 1970 dolgoletni član vodstvenih organov Borštnikovega srečanja v Mariboru.

Vladimir Bračič je bil tudi med pobudniki Borštnikovega srečanja in bil vse do smrti član njegovega vodstva. Na fotografiji leta 1978 na Borštnikovem srečanju v Mariboru odkriva doprsni kip Otona Župančiča (elektronsko kopijo hrani Franci Pivec).


Zaključek

S svojim ustvarjalnim in organizacijskim delom v šolstvu, znanosti, kulturi in politiki je Vladimir Bračič dosegal visoke standarde in cilje, zaradi česar mu pripada vidno mesto med zaslužnimi Slovenci. O tem priča tudi osem državnih odlikovanj in nekaj pomembnih nagrad, kot so Žagarjeva nagrada, srebrna plaketa Philipove univerze v Marburgu na Lahni, visoko madžarsko odlikovanje, zlati grb mesta Maribor itd.

Vladimir Bračič v krogu družine leta 1974. Ob njem sedi žena Viktorija - Vika, roj. Haške, ter otroci Boris, Nevenka in Bojan (foto: družinski arhiv).




Kako do nas ?