Domov      V prostem času      Vračanje v rodni kraj
Print this pageAdd to Favorite

Pripadnost rojstnemu kraju je Vladimir Bračič potrjeval s pisanjem o svojem kraju, z obeleževanjem pomembnih dogodkov, tudi s polemiko v časnikih, v kateri se je srčno zavzemal za Haloze in njihove prebivalce. V svoj kraj se je podajal, če sta mu čas in zdravje to le dopuščala. Francetu Forstneriču je nekoč razkril svoje vzgibe za vračanje »v njegove Haloze, kjer nima nikogar svojih več med živimi, pa so vseeno za vselej njegov dom, kraj otroštva in spominov, vir oddiha in novih delovnih vzpodbud« [1].

 

Leta 1986 je Vladimir Bračič dobil v svojem rojstnem kraju ponovno »domovinsko pravico«, ko mu je Krajevna skupnost Cirkulane v priznanje za vse njegove zasluge in domoljubna čustva podelila naziv častnega krajana.

 

Ko so v Cirkulanah leta 1992 odprli večnamensko dvorano, se je dogodka iskreno veselil. Jožefu Vidoviču iz Gradišč, svojemu dopisovalcu in tajniku kulturnega društva Cirkulane, ki je pisal tudi kroniko društva, je Bračič vidno zadovoljen pisal:

»V Cirkulanah bo odslej tudi kulturno življenje imelo boljše pogoje. … Društvo je vseh 90 let svojega delovanja pogrešalo lastne prostore, zato gostovalo po gostilniških sobah in šolskih razredih. Želja po lastni dvorani je bila vedno prisotna, vendar nikoli realizirana …« [2].




Slika: 1. praznik krajevne skupnosti Cirkulane leta 1986
 

Prišli so tudi časi, ko Bračič ni bil več zadovoljen z nekaterimi dogodki v Cirkulanah. Po upokojitvi leta 1979 je bival v Mariboru, a se je od Jožefa Vidoviča pustil redno informirati o dogodkih in življenju v Cirkulanah. Iz Bračičevih odgovorov na Vidovičeva pisma lahko prepoznamo njegova stališča do dogodkov v domačem kraju. Tako so leta 1992 spremenili naziv »Osnovne šole Maksa Bračiča Cirkulane«.  Ime njegovega brata Maksa so iz naziva preprosto izbrisali. To je bil za Mirka znak, da so se politične stranke začele tudi na lokalni ravni ideološko izživljati nad preteklostjo. Bračič se ogorčen sprašuje, kdo je to predlagal, kdo o tem odločil. Potem piše:

»Moj brat Maks je bil slovenski partizan, borec proti nemškemu okupatorju, ki je tudi na naši šoli prepovedal slovenski jezik, požgal slovenske knjige, izgnal učitelje in tudi oba duhovnika. Proti takšnemu nemškemu okupatorju se je boril in 14. marca 1945 izgubil tudi svoje mlado življenje.[3] Skoraj vsi naši haloški ljudje so bili proti nemškemu okupatorju in so podpirali Osvobodilno fronto. Starejši to dobro vedo, mladim pa nihče tega ne pove. Partizani so bili zavezniki Amerikancev in Angležev v vojni proti Hitlerju in Slovenci smo lahko ponosni, da smo bili na strani svetovnih demokratičnih sil … In še nekaj, dragi Jožek. To, kar se je zgodilo, me navaja na misel in zlo slutnjo, da se bo kdo spomnil in predlagal, da tudi iz imena Kulturno prosvetnega društva odstranite ime Franček Kozel. Tako bo šlo v pozabo vse, kar spominja na narodnoosvobodilni boj. Sliko so vam že ukradli …« [4].

 

Bračičeva zla slutnja se je zares uresničila s sklepom občnega zbora leta 2003 [5], ko je prišlo do spremembe naziva tega društva v Kulturno društvo Cirkulane – brez imena Frančka Kozela.

 

V naslednjem pismu V. Bračič svoje ogorčenje nad preimenovanjem imena šole še dodatno poglobi:

»V zvezi s preimenovanjem šole oziroma brisanjem imena brata Maksa sem zvedel, da je občinska skupščina preimenovala vse šole, ki so nosile imena iz narodnoosvobodilne vojne. To je pobuda Slovenske ljudske stranke in krščanskih demokratov, ki sovražijo vse, kar je v zvezi s partizanstvom. Pri tem odločajo o tem v glavnem ljudje, ki so bili takrat še otroci ali pa še celo rojeni niso bili.  … . Cirkulane so dale največ žrtev fašističnega terorja v vsej ptujski občini. Žal se naši poslanci kregajo o preteklosti, namesto da bi se pogovarjali o prihodnosti, kako bomo izšli iz sedanjih težav« [6].

 

Ob reorganizaciji lokalne samouprave je Bračiča presenetila referendumska odločitev Belanov proti lastni občini Cirkulane. Obžaloval je, ker bo sedaj o njihovi usodi odločal državni zbor [7]. In državni zbor je Cirkulane res priključil Gorišnici, ne da bi se v skupni občini omenjale Cirkulane. Bračičev grenak komentar k tej odločitvi je bil naslednji:

 

»Moja predvidevanja v zvezi z občino so se uresničila. Cirkulane so priključili Gorišnici, čeprav sami Gorišničani ne želijo imeti svoje občine in še posebej ne želijo v svoji občini Cirkulančanov. Zavrčani, ki jih je polovico manj in nimajo niti popolne osnovne šole, imajo svojo občino. Kolikor bodo pod republiškim povprečjem pri financah, bodo dobili pomoč od republike. Tako bi lahko tudi Cirkulane. Predvsem pa se bo treba nasloniti na lastne sile … Naši predniki so pred skoraj sto leti, ko je bilo mnogo bolj težko za denar, kot je danes, zgradili veliko šolsko poslopje. Bedasta politika nekaterih, ki so ljudi odvrnili od udeležbe na referendumu in z glasovanjem proti lastni občini, se bo še kruto maščevala. Odgovoren najbrž noče biti nihče, tako kot pri akciji za dom za zdravljenje narkomanov. Že zadnjič sem vam napisal, da so sedaj nasprotniki znani, saj pobirajo podpise in so torej znana njihova imena in priimki. Na eni strani klečeplazijo po cerkvi, pozabljajo pa na eno osnovnih krščanskih načel ljubezen do bližnjega in še posebno tistega, ki je v nesreči. Hinavščina!« [8]. 

 

V svojem zadnjem pismu Jožefu Vidoviču je Bračič pozdravil literarna ustvarjalca Dragico Voglar z Mej, ki je ob dnevu žena brala pesmi iz svoje zbirke »Hrepenenje«. Pohvalil je tudi Fredija (Fridauerja, op. p.) iz Gruškovca, katerega misli objavljajo v prilogi VEČERA.

Bračič tudi izrazi močno podporo zamisli barbarškega župnika in dekana, da bi na obnovljenem poslopju starega župnišča (če bi ga obnovili in namenili za zdravilišče za narkomane) vgradili spominsko ploščo slovenskemu narodnjaku Božidarju Raiču, ki je pri Sv. Barbari v Halozah služboval šestindvajset let kot kaplan in župnik (od 1860  do 1886) [9]. Do uresničitve ni prišlo, ker je zamisel o ustanovitvi centra za zdravljenje narkomanov naletela na nasprotovanje prebivalstva, dotrajano stavbo pa so potem pustili propasti.

Po tem pismu aprila 1996 se Vladimir Bračič Vidoviču ni več oglašal. Že leta 1993 mu je bil potarnal, da ima težave s srcem, hrbtenico in z nogami. Za tvegano operacijo se tedaj ni odločil, ampak se je zdravil s tabletami. Mesec in pol po zadnjem pismu je 26. maja 1996 v mariborski bolnišnici prof dr. Vladimir Bračič umrl za posledicami tretjega srčnega napada. 

 

[1] DELO, 31. oktobra 1975, str. 33: Vladimir Bračič, portret tedna; avtor France Forstnerič

[2] Pismo Bračič Vidoviču; 23. feb 1992 (Kronika Kulturnega društva Cirkulane – naprej kronika KD)

[3] V brošuri »200 let osnovnega šolstva … v Cirkulanah«, str. 21, V. Bračič navaja kot datum Maksove smrti 13. april 1945

[4] Pismo Bračič Vidoviču; 21. dec 1992 (Kronika KD)

[5] Poti ljubiteljske kulture v Cirkulanah – Zbornik ob 110-letnici, str. 14

[6] Pismo Bračič Vidoviču; 12. januar 1993 (Kronika KD)

[7] Pismo Bračič Vidoviču; 4. sept. 1994 (Kronika KD)

[8] Pismo Bračič Vidoviču; dec. 1994 (Kronika KD)

[9] Pismo Bračič Vidoviču; 13. apr 1996 (kronika KD)

 



 

 

 

        
 

Internetna stran je posvečena našemu rojaku in častnemu krajanu,

ki je ime Cirkulan in Haloz ponesel v svet in jim dal svoj pečat.
Karta Cirkulan

Copyright © 2011, Društvo za oživitev gradu Borl, Cirkulane 40a, 2282 Cirkulane

grad.borl@gmail.com                 www.borl.si