Domov      V znanosti in kulturi      Sopotnik kulture in ljubitelj umetnosti
Print this pageAdd to Favorite

Bračič je kazal svoj pozitiven odnos do kulturnih dejavnost že v rani mladosti. V Cirkulanah sta v tistem času delovali dve kulturni društvi, katoliško izobraževalno društvo in liberalno bralno društvo Naprej. Za katoliško društvo je tedanji župnik Vogrin dal prenoviti opuščeno cerkev svete Katarine (Katreje), v kateri so postavili tudi prireditveni oder. Naprejevci svoje dvorane niso imeli, imeli pa so na svoji strani Mirkovo mater Marijo Rajher-Bračič, ki je postala njihova pokroviteljica, posebno pa še potem, ko je bila leta 1931 pri Sv. Barbari v Halozah ustanovljena Sokolska četa. Ta je po razpustu društev v Jugoslaviji postopoma prevzela dejavnosti bralnega (in kulturnega) društva Naprej [1]. Tako so sokoli svoj prvi javni nastop leta 1933 izvedli v Rajherjevi grabi, predstave igralskih skupin, tamburašev in pevcev pa so našle streho nad glavo v Rajher-Bračičevi gostilni. To je bilo dokaj pričakovano, saj je Mirkov polbrat Stanko Rajher postal tudi načelnik Sokolske čete.

V teh okoliščinah sredi družabnih dogodkov v varežu je odraščal Mirko Bračič. Že kot otrok, pozneje pa kot dijak, ki se je vračal v Cirkulane na počitnice, je sodoživljal tudi dokaj razgibano kulturno prosvetno življenje, za katerega so skrbele skupine kulturnih društev. Gotovo se ga je precej tega tudi »prijelo«. Ko je prišel na svoje zadnje počitnice po končanem šolanju na učiteljišču, je poleti leta 1940 dal pobudo in združil nekaj barbarških dijakov, da so naštudirali igro »Scapinove zvijače«. Mirko je v njej igral in pomagal Francu Korenjaku tudi režirati. Igrali so še Boris Korenjak, Lado Štumberger, Angela Petrovič-Klinc, Albina Rakuš, Mirkov brat Maks, Ana Tetičkovič-Plohl, Franček Kozel, in še nekateri drugi [2]. S tem je Mirko opozoril nase, ko je svoje mlade prijatelje in vrstnike vzpodbujal k ustvarjalni aktivnosti na kulturnem področju, a je tudi sam sodeloval v uresničitvah in bil pripravljen prevzemati vloge igralca in režiserja, kot je to pozneje življenje od njega velikokrat zahtevalo. Tudi še po vojni je Mirko Bračič kot izredni študent na študijskem dopust v Cirkulanah igral nekaj vidnih vlog na domačem odru. Pozimi 1951/52 je obudil delovanje kulturnega društva Cirkulane, ki je bilo skoraj zaspalo. Za nekaj časa je postal celo društveni predsednik in na njegov predlog so društvo poimenovali po pokojnem Frančku Kozelu, njegovem predvojnem soigralcu na odru in padlemu partizanu. Kulturno društvo Cirkulane je Bračiča za njegove zasluge počastilo z nazivom častnega člana.

 

Bračičev odnos do kulture in umetnosti pa se ni odražal le v domačem okolju. Kot človek mnogih sposobnosti in številnih položajev je v svojem življenju moral biti navzven pogosto trden in strog, kot človek v intimnem okolju pa je bil mehak in čustven. Tak njegov odnos do sredine, v kateri je opravljal dnevne naloge in snoval načrte pa je izviral iz njegovih občečloveških vrlin. Med njimi je bil izrazito pozitiven njegov odnos do duhovne kulture in umetniškega ustvarjanja. Poleg že omenjenih odrskih vlog, ki jih je odigral kot mladenič, je v poznejših letih pel v učiteljskem pevskem zboru, ki ga je vodil njegov prijatelj maestro Jože Gregorc, ožji prijatelji pa se spominjajo tudi njegove ljubezni do klasične glasbe. Sam se je v času osamljenosti v Polomu celo poskusil s slikanjem. Avtor tega prispevka, ki je bil njegov dijak na Ptuju, se spominja, da je Bračič svoj razred ob koncu nižje gimnazije popeljal na izlet v Ljubljano. Tam smo si ogledali galerijo, mestne znamenitosti z gradom, zvečer pa smo šli na operno predstavo. Marsikateri sošolec je takrat prvič in zadnjič obiskal operno predstavo, a nekaterim je ta predstava v prav primernih letih odprla vrata v svet glasbene umetnosti. Drugi razredi so šli na morje, mi pa na spoznavanje kulture in umetnosti.

Bračič je imel širok krog prijateljev med likovnimi umetniki, kot mojster Božidar Jakac, Lajči Pandur, Pavel Golja, Haložan Viktor Goričan, ki je živel in delal na Hrvaškem, in mnogi kulturniki iz kroga gledališča in glasbe [3]. Tako tudi razumemo, zakaj je bil Bračič večletni podpornik organiziranih kolonij slikarskih umetnikov, na primer ptujske, in da je bil dolga leta predsednik sveta Borštnikovega srečanja slovenskih gledališč v Mariboru. In nikakor ni naključje, da je vedno znova – kot rektor – pozival in pomagal kulturnim dejavnostim študentov v štajerski metropoli.



 

Slika 4: Bračičeva mati Marija roj. Mesarič – delo L. Pandurja - 1946

 

[1] Zbornik ob stoletnici organiziranega kulturnega delovanja v Cirkulanah in okolici, str. 42 - 45. Cirkulane 1999 (dalje: Zbornik KD Cirkulane, 1999)

[2] Zbornik KD Cirkulane, 1999, str. 46

[3] Bojan Bračič, pogovor 2009

 
 
 
 



 

 

 

        
 

Internetna stran je posvečena našemu rojaku in častnemu krajanu,

ki je ime Cirkulan in Haloz ponesel v svet in jim dal svoj pečat.
Karta Cirkulan

Copyright © 2011, Društvo za oživitev gradu Borl, Cirkulane 40a, 2282 Cirkulane

grad.borl@gmail.com                 www.borl.si