Domov      Rodoljub      Domoljub, interniranec in bojevnik za svobodo
Print this pageAdd to Favorite

Vladimir Bračič – Bračičev Mirko je dobil v rojstnih Cirkulanah spominsko ploščo, ki je vzidana na občinski stavbi. Leta 2009, ob 90-letnici njegovega rojstva, mu je občina odkrila doprsni kip v znak priznanja za njegove zasluge v razvoju univerze in slovenske družbe nasploh; posebej je izpostavljeno njegovo neumorno angažiranje ob spominskih obletnicah Kulturnega društva in Osnovne šole v Cirkulanah. Kljub temu se zdi, da krajani njegove civilne vloge ne poznajo tako dobro, kot vedo, da je bil viden partizan. Kje je torej bil naš Mirko Bračič med okupacijo in kaj je počel?

 

Iz njegove skrbno vodene dokumentacije o zaposlitvah razberemo, da se je v partizansko gibanje vključil 5. junija 1942 na Dolenjskem. To bi se naj zgodilo potem, ko so porušili šolo v Polomu, v kateri je Bračič poučeval otroke in nudil zatočišče organizatorjem svobodnega ozemlja v Suhi krajini. Skupaj s svojim haloškim rojakom Frančkom Kozelom, ki je že nekaj mesecev pred tem ilegalno bival pri njem, je Bračič nato odšel v partizane [1], kjer je postal obveščevalec. O medvojnih letih Vladimirja Bračiča s partizanskim imenom Mirko Polomski je obširneje pisal v ČZN Dr. Anton Vratuša [2]. Tisti čas se je Mirko tudi vključil v KPS. Že septembra tega leta so vaški stražarji Bračiča zajeli in ga predali Italijanom, ki so ga poslali v internacijo v Italijo. Pol leta je prebil v taborišču pri Padovi, nakar so ga premestili v zloglasno taborišče na otoku Rabu. Od tam se je vrnil v Slovenijo 10. septembra 1943. Nemudoma se je vključil v enote NOV na Primorskem. O tem sta pričala leta 1951 na okrajnem sodišču v Ljubljani učitelja Venčeslav Winkler in Henrik Zdešar, ki sta bila prav tako interniranca na Rabu [3]. Na Primorskem je Vladimir ostal do konca vojne, v tem času pa je po politični liniji napredoval do komisarja Kosovelove brigade. S tega položaja na bojiščih so ga premestili na mesto komisarja divizijske podčastniške šole v zaledju, od tam za vodjo partijske šole, pa zopet za komisarja podčastniške šole v korpusu in propagandista korpusa [4]. Bil je vešč pisanja in govora, zato so ga radi videli povsod tam, kjer je bilo treba civilnemu prebivalstvu in partizanskim borcem razlagati pomen boja za osvoboditev Primorske in vlivati upanje na skorajšnjo njeno priključitev k matični domovini.

Iz vojne se je Vladimir Bračič vrnil z vojaškim činom kapetana [5]. V Ljubljani so ga delegirali v štab za repatriacijo (vračanje v domovino) naših vojnih ujetnikov in internirancev iz Nemčije [6]. Po manj kot mesecu dni je zaprosil za odpust iz vojaške službe, kar so mu ugodili s 15. junijem 1945. V razdelku o  njegovih službovanjih smo že zapisali, da se je s 1. julijem 1945 vrnil v Maribor, kjer so ga sprejeli kot šolskega nadzornika, kar je pravzaprav ustrezalo njegovemu poklicu.

 

Ko govorimo o vojnem obdobju Vladimirja Bračiča pa moramo pojasniti tudi neko nenavadnost, ki je povezana z rabo njegovega imena. Omenjali smo že, da so ga mnogi ljudje poznali pod osebnim imenom Vladimir Bračič, kakor je bil povsod v uradnih dokumentih tudi vpisan, marsikdaj pa, posebno še na Štajerskem, je bil bolj znan kot Mirko Bračič. In prav slednje ime si je v času NOB »izposodil« nek drug partizan. Iz zgodovine NOB je znan partizanski poveljnik Mirko Bračič, v leksikonu osebnosti [7]pa zanj zvemo, da je bil to v resnici s pravim imenom Miran Bradač. Bradač je bil rojen v Trstu in se je pred vojno izšolal za podčastnika. V partizanski vojski je hitro napredoval in se zavihtel celo do poveljnika slavne 14. divizije. Decembra leta 1943 je padel v neki bitki pri Kočevju. Zakaj je prišlo do »izposoje« imena in priimka od našega Vladimirja Bračiča, zaenkrat še ni pojasnjeno. Da bi bilo to zgolj naključje, skoraj ni verjeti. Morda pa je šlo za načrtno varanje obveščevalcev sovražnih vojska. Kakorkoli že, partizanski poveljnik in narodni heroj Mirko Bračič ni bil Mirko Bračič iz Cirkulan, ki ga obravnavamo v tem prispevku in ki ga kot takega marsikdo pozna v Mariboru ali v Halozah. Zaradi zamenjanih osebnih imen pa seveda lahko pride tudi do zmešnjave pri priznavanju zaslug ali »zaslug«. Kadar govorimo o teh temah, pač moramo upoštevati tudi pravkar napisano.
 

[1] Zbornik KD Cirkulane, 1999, str. 98 -99

[2] Vratuša, Anton: Mirko Polomski, vojak upora slovenskega naroda (1941-1945), ČZN 2004/2-3, str. 479-491 (dalje navajam: Vratuša, Polomski)

[3] Bojan Bračič, zbirka: Zapisnik pričanja na Okrajnem sodišču za glavno mesto Ljubljana, št. IR 5876/51-2 dne 31. 10. 1951.

[4] Vratuša, Polomski

[5] V. Bračič pa je ostal agilen tudi kot rezervni starešina JLA. Leta 1955 si je na posebnem tečaju pridobil na Višji vojni akademiji čin majorja (svedočanstvo št. 6778, 5. julija 1955), pozneje pa je napredoval do čina polkovnika v rezervi.

[6] Bojan Bračič, zbirka: Imenovanje V. B. za člana štaba za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev iz Nemčije, št. 130, 23. maja 1945

[7] OSEBNOSTI – veliki slovenski biografski leksikon, pod B, Ljubljana 2008

 

 
 
 



 

 

 

        
 

Internetna stran je posvečena našemu rojaku in častnemu krajanu,

ki je ime Cirkulan in Haloz ponesel v svet in jim dal svoj pečat.
Karta Cirkulan

Copyright © 2011, Društvo za oživitev gradu Borl, Cirkulane 40a, 2282 Cirkulane

grad.borl@gmail.com                 www.borl.si