Domov      V prostem času      Dom, družina, prijatelji
Print this pageAdd to Favorite

Kakor se rodoljubom dogaja, si je Bračičev Mirko poiskal svojo življenjsko družico v domačem kraju. Leta 1948 se je poročil z Viktorijo Haške iz Cirkulan, ki je po očetu češkega rodu iz Sudetov, po materi pa Haložanka. V zakonu se je mlademu paru rodilo troje otrok: Bojan, Nevenka in Boris. Družina je bivala nekaj časa v Cirkulanah, potem v Ljubljani, pa na Ptuju in končno v Mariboru. Zadnjo generacijo na njegovem družinskem drevesu predstavljajo danes že njegovi pravnuki.

Koliko prijateljev ima človek v življenju, ne bo nikoli izvedel, kakor tudi ne, kdo vse to ni bil. Tako za Vladimirja Bračiča, ki je bil nenehno v stiku z različnimi in številnimi ljudmi, ni mogoče preštevati prijateljev.

Kot človek, ki se je v vsaki sredini znal vključiti kot aktiven član, je bil Bračič zelo dejaven tudi v prostem času, ko mu je čas to dopuščal. Omenimo lahko le nekatere njegove značilne pobude in dejanja. Leta 1955 je bil na Ptuju ustanovljen taborniški Rod Lackove čete, ki je vključeval 190 tabornikov  in katerega prvi starešina je postal prav prof. Vladimir Bračič, načelnik pa njegov rojak in prijatelj Boris Korenjak [1]. Prijateljevanje z Borisom in njegovo soprogo Natalijo Popović je bilo in ostalo dolgotrajno in trdno. To se je manifestiralo na skupnih izletih, obletnicah, družinskih obiskih, na javnih mestih, pa tudi v službi, saj so vsi trije nekaj časa poučevali na ptujski gimnaziji. Natalija, ki živi v Mariboru, opisuje prijatelja Bračiča z besedami prijazen, iskren, zabaven, domačen, čuteč, pozoren, predvsem pa delaven in odgovoren. Med njegove prijatelje lahko štejemo tudi vrsto znanih in neznanih ljudi, paleta pa je segala od že omenjenih slikarjev do ljudskih pevcev v Cirkulanah. V krogu pevcev se je vedno izvrstno počutil in v korespondenci, ki jo je ustvarjal s haloškim rojakom J. Vodovičem v letih, ko ni več mogel kdajkoli na pot tja dol, ni pozabil zapisati: »Pozdravite mi moje pevce in Pepčeka!« [2].

 

Da je Vladimir Bračič pogrešal naravo in znal uživati v njej, povedo člani njegove družine in prijatelji. Obstajajo pa tudi viri, ki govorijo, da je bil kot dijak tudi planinec. Tako ga prepoznamo na neki fotografiji iz leta 1937, ko se je kot osemnajstletnik na počitnicah pridružil skupini svojih rojakov planincev na poti na Ravno goro na Hrvaškem. Torej so v njegovih rodnih Cirkulanah ob 90-letnici njegovega rojstva (septembra 2009) rojaki upravičeno po njem poimenovali krožno planinsko pot, ki se vije od praga njegove rojstne hiše po stezah sem ter tja, gor in dol po razgibanih haloških gričih med sončnimi vinogradi in po sencah haloških listastih gozdičkov – nazaj tja, kjer se je začela.

 

 

Slika 5: Pohodniki na Ravni gori - 1937

 

Po pripovedovanju nečaka Zdenka Rajherja je bil Vladimir tudi zbiratelj znamk [3]. Zbiralna strast se je prenesla na njegovega sina Bojana, ki danes v slovenskem in evropskem prostoru na področju filatelije zavzema pomembno mesto. Z nekaterimi nosilci kulturnih prireditev in društvenega življenja v Cirkulanah je imel posebno pristne odnose. Zelo je cenil in vzpodbujal organizirane pevce, ki jih je vodil priznani  in že omenjeni pevovodja Jožef Dernikovič. Menim, da je vzdrževal zelo spoštljiv in korekten odnos tudi s povojnimi župniki župnije sv. Barbare, posebno še s trenutnim župnikom in dekanom završke dekanije g. Emilom Drevom. Čeprav je bil nazorsko na drugem bregu pa je znal priznavati tudi zasluge cerkvenim dostojanstvenikom, od Slomška do župnikov v Cirkulanah, če so le prispevali k napredku slovenstva ali domačega kraja in ljudi.
 

Krajani skupnosti cirkulanskega okoliša so prof. Bračiča radi vabili v Cirkulane na proslave in obletnice, in so mu kot uglednemu in častitljivemu občanu vedno ponudili tudi minute za govorniškim odrom. Ko je leta 1980 Osnovna šola Maksa Bračiča v Cirkulanah proslavljala svojo 200-letnico obstoja, je bil prof. Bračič glavni in odgovorni urednik spominske publikacije, v kateri je bil tudi pisec dveh osrednjih prispevkov: »200 let naše šole« in »Krajevna skupnost Cirkulane skozi stoletja« [4]. O kulturnem življenju v Cirkulanah in o zgodovini Belanov pod borlsko gospoščino je objavljal prispevke v Časopisu za narodopisje in zgodovino (ČZN). Zelo pomembna za kraj je objava rezultatov raziskave cenilnega zapisnika na območju uradov Zavrč, Bela in Leskovec iz leta 1542 v ČZN. Posvetil se je tudi raziskavi imen in priimkov ter domačih imen svojih rojakov - Belanov. V dnevnem časopisju se je pogosto izpostavil s stališči, ki so izražala potrebo po več posluha takratne države do nerazvitih krajev v Sloveniji (Haloz!), ki so bolj potrebni pomoči, kakor kakšna pokrajina v Jugoslaviji, kamor se je prelilo ogromno denarja iz naše republike [5]. V tem časopisnem prispevku temeljito razloži, zakaj in kdaj so Haloze pričele zaostajati za drugimi štajerskimi pokrajinami. To se je dogajalo že od druge polovice 19. stoletja, posebno še, ko je vinsko trto uničila trsna uš, zaradi česar so haloški vinogradniki ostali brez dohodka, njihove boljše vinograde pa so pokupili in obnovili Polanci, odvetniki ter premožni meščani Ptuja, Maribora in Gradca. Takrat so mnogi Haložani postali viničarji na nekdaj svojih posestvih. Po prvi svetovni vojni se je vinski trg, na katerem so Haložani lahko prodajali, skrčil na obseg Jugoslavije, ki pa ni bila dežela večje potrošnje vina. Prav tako se ni na tem območju vlagalo v razvoj storitvenih ali manjših proizvodnih zmogljivosti. Po drugi svetovni vojni so viničarstvo sicer odpravili, a aktivno prebivalstvo se je zaposlovalo v industriji in zapuščalo haloške brege. Haloze so se demografsko in idejno postarale, vlaganja v obnovo vinogradov ni bilo. V tem duhu Bračič kritizira slovensko gospodarsko politiko preteklih desetletij, nakaže pa tudi možnosti razvoja Haloz, ki naj bi šel v prenovo gozdnih površin, družinskih tržno usmerjenih kmetij s turizmom in podobno. Pogoj je seveda, da se zgradi infrastruktura (vodovod, ceste), vlada pa da bo morala izdelati programe razvoja za posamezne pokrajine …

Vprašanje je, če so si poslanci v državnem zboru in župani haloških občin ta članek kdaj prebrali, gotovo pa bi ob Bračičevih razmišljanjih lahko dobili kako idejo za rešitev te pokrajine iz razvojne paralize.


[1] Kako so ptujski taborniki in Kvedrov rod plavali skozi čeri zgodovine – Na spletu: http://krp.rutka.net/zg.htm

[2] Jožef Dernikovič – Pepček, dolgoletni organist in priznan pevovodja v Cirkulanah

[3] Zdenko Rajher: pogovor 2009

[4] 200 let osnovnega šolstva v krajevni skupnosti Cirkulane 1780 – 1980, izšlo v Cirkulanah 1982

[5] VEČER 16. 7. 1990, str. 7: Spet daljne in v blatu




 

 

 

        
 

Internetna stran je posvečena našemu rojaku in častnemu krajanu,

ki je ime Cirkulan in Haloz ponesel v svet in jim dal svoj pečat.
Karta Cirkulan

Copyright © 2011, Društvo za oživitev gradu Borl, Cirkulane 40a, 2282 Cirkulane

grad.borl@gmail.com                 www.borl.si