Domov      Mladost in šolanje      Šolski časi
Print this pageAdd to Favorite

Ljudsko šolo je Vladimir-Mirko Bračič obiskoval v domačem kraju pri Sv. Barbari v Halozah od leta 1925 dalje. Tu je končal pet razredov in se vpisal v šestega, v katerem pa je bil ocenjen le za prvo polletje, saj dokončan šesti razred za vpis na nižjo gimnazijo najbrž ni bil pogoj. Iz domoznanstva, zgodovine in zemljepisa je bil v Ljudski šoli ocenjen prav dobro in odlično, kar so bile glede na druge predmete nadpovprečne ocene [1].

Vodja na Ljudski šoli pri Sv. Barbari v Halozah je bil v tem času učitelj Mirko Kosi. Njegova naloga ni bila le dobro voditi šolo, ampak tudi opaziti nadarjene učence ter poskušati prepričati njihove starše, da jih pošljejo naprej v šole. Sad njegovih prizadevanj sta v tistih letih že bila dijaka klasične gimnazije v Mariboru Martin Petrovič iz Medribnika in Franc Rakuš s Pohorja [2]. Gospe Rajher ni bilo potrebno kaj prida prepričevati, naj pošlje sina Mirka v gimnazijo Ptuj, saj je njen družinski proračun glede tega ni omejeval. Tako so Mirka leta 1931 vpisali na Državno realno gimnazijo (nižjo) na Ptuju. Dnevni prevozi v šolo in nazaj  tedaj niso bili možni, zato so mu našli stanovanje na Ptuju pri učitelju v pokoju Vinku Šeroni. Šerona je bil dober znanec Barbarčanov, saj je dolga leta v tem kraju poučeval na Ljudski šoli petje in glasbo, vodil pa je tudi pevski zbor in godbenike. Pri njem je imel Mirko Bračič gotovo dobre pogoje za bivanje, a se je lahko tudi sicer izoblikoval kot »omikana« osebnost. Preizkusil se je lahko tudi na glasbenih instrumentih, ki jih pri Šeronovih v hiši ni manjkalo. Šerona sam je namreč nekoč igral in poučeval kontrabas, na ta instrument pa je igral tudi Mirkov polbrat Stanko. Ne preseneča, da na neki fotografiji šolskega orkestra na učiteljišču v Ljubljani (1940) prepoznamo Mirka za kontrabasom.

 

Šolski uspeh Vladimirja Bračiča na Državni realni gimnaziji Ptuj je bil prav tako soliden, kot že poprej v ljudski šoli. Nižji tečajni izpit, kot se je takrat imenovala mala matura, je opravil leta 1935 s prav dobrim uspehom. Poleg vedenja je prejel odlično oceno iz zgodovine in zemljepisa Jugoslavije [3].


Slika: Nravstveno spričevalo iz leta 1935

Njegovo interesno področje se po osnovni šoli torej ni spreminjalo, dobre ocene pa pričajo njegovo usmerjenost v pokrajino in ljudi. Gimnazijski čas je dijaku Mirku Bračiču najbrž odpiral oči še za kaj več kot samo za šolske predmete. To so bila burna leta za dijaka ptujske gimnazije Dušana Kvedra, poznejšega revolucionarja in narodnega heroja, po katerem je po vojni gimnazija celo dobila ime. Kveder je delal sive lase vodstvu šole in varuhom reda in miru. Bil je drzen, poln prevratniških misli in dejanj proti šolskim in političnim instancam. Zaradi tega so ga s šole odslovili in pri tem njegovo prevratništvo javno ožigosali. Podoben primer je bil tedanji ptujski dijak Ivan Potrč, bodoči pisatelj, ki ni skrival svojega nazora in je v svojih spisih utemeljeval potrebo po spremembah družbenega reda, v katerem bodo revni haloški in slovenjegoriški kmetje in viničarji živeli spodobneje. Koliko so ideje obeh nepokornih prevratniških dijakov dosegle in »okužile« tudi Mirka Bračiča, je težko reči, vendar se mu je odnos do krivičnih socialnih razmer gotovo oblikoval že prav v teh letih.  

 

Po končani nižji gimnaziji bi bil Vladimir najraje postal mornariški častnik, a ga je mati s šolskim letom 1935/36 vpisala na učiteljišče v Maribor - brez njegove vednosti [4]. Vdal se je materini želji, morda pa je tudi sam čutil, da je poklic učitelja dobro nadomestilo za izmuznjeno častniško kariero. Učiteljišče v Mariboru je obiskoval samo dve leti. Z odličnimi ocenami izstopa pri veronauku in vedenju, medtem ko presenečajo ocene »dobro« pri »pevanju«, »sviranju« in pri »nemačkom jeziku« [5]. Jeseni 1937 se je vpisal v tretji letnik, a se je že novembra izpisal in odselil v Ljubljano. Vzrokov za to odločitev ni iskati v slabem uspehu, saj je po uspehu bil soliden dijak. Bračiča so trli najbrž drugi problemi, da se je odločil zapustiti Maribor. V Mariboru je imel teto Matildo, ki je bila poročena z Emanuelom Ilichom, priseljencem iz Piska na Češkem. Ilichovi so bili znani mariborski slaščičarji na Slovenski ulici. Njihov sin Bojan, Vladimirjev bratranec, je bil nekaj let mlajši, a je že kot mlad dijak kazal nasprotovanje proti tedanjemu režimu. Zaradi tega se je na šoli nalezel kazni, obravnavala pa ga je tudi policija. Kot je znano, je bil Bojan Ilich po nemški okupaciji Maribora med tistimi hrabrimi mladeniči, ki so v Volkmerjevem prehodu iz protesta proti Nemcem zažgali nekaj avtomobilov. Nemci so ga kmalu zaprli in ga septembra leta 1941 ustrelili kot talca.

Vladimir se prav gotovo ni mogel izogniti druženju z bratrancem in je moral biti spoznan z nevarnostmi, ki pretijo njegovemu šolanju v Mariboru, če ga bodo ujeli pri kakšnem prepovedanem političnem dejanju. Dokumentirane so pripombe o njegovi »neprimerni« dejavnosti, ko ga je v drugem letniku učiteljišča njegov razrednik pisno ocenil za nadarjenega, da pa bi lahko bil boljši učenec, če se ne bi preveč ukvarjal »z izvenšolskim poslom« [6]. Prejel je tudi tri ukore, enega zaradi izostajanja od pouka, drugega zaradi nedovoljene oddaljitve iz šole, tretjega zaradi »prekoračenja hora legalis«. Glede na to, da je bil Vladimir v tem času po oceni iz vedenja odličen, vzrokov za njegove šolske kazni najbrž ne smemo iskati v malopridnosti. Koliko se je odločal sam, da zapusti Maribor, koliko pa mu je vse to uredila njegova mati, je težko vedeti. Morda pa je imel težave celo pri stanodajalcih. Prvi dve leti šolanja v Mariboru je stanoval v Maistrovi ulici 16 pri Ernestini Schechel, vdovi po šolskem nadzorniku. Ni dvoma, da je bila to zelo dostojna namestitev za dijaka iz Haloz, kakor že tista na Ptuju pri Šeroni. Zakaj Vladimir s šolskim letom 1937/38 ni več stanoval pri Schechlovih, ampak se je znašel na stanovanju pri nekem Jordanu v Wildenauerjevi ulici? Drugega novembra 1937 se je odjavil tudi tam in uradniku pustil nov ciljni naslov »Haloze 7« [7], kar seveda ni pravi naslov njegove matere, ampak je sestavil ime pokrajine (Haloze) in številke svoje rojstne hiše (Cirkulane 7). Še manj je iz tega naslova razvidno, da se je podajal v Ljubljano, kamor pa je dejansko odšel. Tam je dobil stanovanje pri drugi teti Kristini Urch, ženi vinskega trgovca. V Ljubljani je lahko brez izgube tretjega letnika v miru dokončal še preostala tri leta učiteljišča. Bil je marljiv dijak, ki je pel v pevskem zboru, igral v orkestru učiteljišča, v skupini štirih sošolcev z glasbo zabaval goste po gostinskih lokalih, da si je izboljšal življenjski standard. V tem času je redno obiskoval svoje domače in iz Haloz tovoril jajca ali druge kmečke pridelke, s katerimi je zalagal branjevke v Ljubljani in s tem nekaj zaslužil [8]. Med počitnicami se redno pojavlja v Cirkulanah, se druži z domačimi dijaki, se udejstvuje kot igralec na odru Sokolskega društva …

 

Vladimirov šolski uspeh na učiteljišču v Ljubljani na zrelostnem izpitu junija 1940 je bil prav dober. Ponovno lahko ugotovimo, da je bil soliden dijak, vendar nikoli odličnjak. Na zrelostnem izpitu se skozi prejete ocene nakazuje njegova življenjska poklicna usmerjenost v družboslovje. Od vseh ocen na tem izpitu je Bračič prejel odlično prav pri naslednjih predmetih: Narodna zgodovina, Obča zgodovina z zemljepisom Jugoslavije in Narodna ekonomija z osnovami sociologije [9]. Ne preseneča torej, da je pozneje nadaljeval študij geografije in zgodovine in da sta to bila tudi predmeta, ki ju je kot profesor poučeval na ptujski gimnaziji. Še več, ko se je v zrelih letih svojega življenja z vso energijo zakopal v organizacijo višjih in visokih šol v Mariboru, je ob tem raziskoval, predaval in pisal učbenike ter znanstvene razprave prav iz tega znanstvenega področja. Svojim vzhodnim Halozam se je oddolžil s študijo o pogojih za razvoj vinogradništva in s problemi, ki so se tod razrasli do revščine z razmahom viničarstva. S študijo je na Univerzi v Ljubljani pridobil znanstveni doktorat, ki je izšel tudi v samostojni knjižni izdaji [10].

 

[1] Zgodovinski arhiv Ptuj, Šolski fond, vpisnice OŠ Cirkulane, leto 1930/31

[2] Petrovič je pozneje študiral pravo v Ljubljani, Rakuš pa medicino v Zagrebu.

[3] Bojan Bračič, zbirka očetovih dokumentov (nadalje: Bojan Bračič, zbirka)

[4] VEČER, 2. julija 1983, str. 5: Pogovor z dr. Vladimirjem Bračičem (dalje: VEČER, Pogovor z Bračičem)

[5] Pokrajinski arhiv Maribor - PAMB, šolski fond, Učiteljišče Maribor, vpisnice za 2. razred, š. l. 1936/37. Iz vpisnic se vidi, da je bila v tem času tudi v Sloveniji uvedena srbohrvaščina kot uradni jezik. Šolski predmeti so bili na obrazcih poimenovani po srbsko, izpisani pa v ćirilici in latinici.

[6] PAMB, vpisnice kot zgoraj

[7] PAMB, Mikrofilmska kartoteka prijav-odjav za mesto Maribor: Vladimir Bračič.

Zanimivo pri tem je, da je v tej ulici stanoval pozneje še njegov polbrat Maks Bračič. Danes ulica nosi ime: Ulica heroja Bračiča, vendar po nobenem od omenjenih dveh, pač pa po Miranu Bradaču s partizanskim imenom Mirko Bračič

[8] Bojan Bračič, pogovor 2009

[9] Bojan Bračič, zbirka: Diploma o učiteljskem diplomskem izpitu, Drž. učiteljišče v Ljubljani, š. l. 1939/40

[10] Bračič, Vladimir: Vinorodne Haloze, socialnogeografski problemi s posebnim ozirom na viničarstvo, Založba Obzorja, Maribor 1967

 

 
 
 



 

 

 

        
 

Internetna stran je posvečena našemu rojaku in častnemu krajanu,

ki je ime Cirkulan in Haloz ponesel v svet in jim dal svoj pečat.
Karta Cirkulan

Copyright © 2011, Društvo za oživitev gradu Borl, Cirkulane 40a, 2282 Cirkulane

grad.borl@gmail.com                 www.borl.si